Kostel – Ajte si sa son!

Kostel je tista slovenska pokrajina, katere ime nedomačini zelo pogosto narobe izgovarjajo, to je s precej preozkim o, in je tudi ne znajo natančno umestiti na zemljevid Slovenije. Kostel leži na jugovzhodni slovenski meji, ob mejni reki Kolpi, velja za deželo vode, obsega manj kot šest tisoč hektarjev površine in ima približno 700 prebivalcev.

Pokrajina Kostel in njeni prebivalci – Kostelci in Kostelke – dolgujejo svoje poimenovanje kostelskemu gradu, ki je bil prvič omenjen leta 1336 kot Costel. V zgodovini se med najbolj znane kostelske poklice uvrščata tovorništvo in krošnjarstvo. Menda naj bi najslavnejši slovenski švercar, Martin Krpan, tovoril svojo sol prav z Reke čez Kostel. Leta 1492 je cesar Friderik III. Kostelcem podelil krošnjarski patent, s katerim so lahko prodajali razne izdelke po avstro-ogrskih deželah, da bi jim omilil težke življenjske razmere. Grad Kostel po novem gosti stalno postavitev razstave Krošnjarski patent 1492.

Kaj jedo Kostelci?

Kostel spada med tiste (pre)redke slovenske pokrajine, ki se še lahko pohvalijo, da za fast food nočejo slišati, saj Kostel ne premore niti enega ponudnika hitro pripravljene hrane, pa tudi sicer je gostinskih ponudnikov bolj malo. Če govorimo o tradicionalni kostelski kulinariki, se dan začenja z zdravim kostelskim zajtrkom. Pečena domača kokošja jajčka z zanimivo in pravzaprav zelo iznajdljivo izbrano prilogo – to ni kruh, temveč preprosta kuhana koruzna polenta. Hranilen in v sodobni nutricionistiki cenjen obrok.

Kaj bo pa za kosilo? Dober kostelski čušpjaz, seveda. Beseda čušpjaz je popačenka nemške besede, gre pa za preprosto, a okusno enolončnico, ki ji dajeta svoj okus mešana sveža zelenjava in meso. Vsako leto proti koncu poletja v Selu pri Kostelu poteka tradicionalno tekmovanje v mojstrskem pripravljanju čušpajza in seveda pokušino skuhanih čušpajzev.

Če ste v Kostelu okoli velike noči, lahko poskusite tradicionalni kostelski želodec – jed, ki jo za praznike (še danes) pripravlja skoraj vsaka gospodinja. Želodec ali danko nadevajo s kruhom, koščki prekajenega mesa (šunko) in različnimi začimbami. Na fotografiji kostelske velikonočne mize so vedno na rezine narezan kostelski želodec s pirhi in šunko ter naribanim hrenom in mlado čebulico.

Kaj se pije v Kostelu?

Povejmo po pravici. Rakija, in to ne katera koli, temveč kostelska rakija – sadni destilat, ki ga pridelujejo na območju občin Kostel, Osilnica in Kočevje ter je pridobljen iz mešanega sadja. Ker se uporabljajo avtohtone sadne sorte, ima kostelska rakija svoje značilnosti, povsem prepoznavno cvetico prijetnega in med poznavalci cenjenega okusa.

Kako govorijo Kostelci?

Zaradi zaprtosti svojega  življenjskega prostora, naselitve Uskokov in odmaknjenosti od sveta so Kostelci skozi stoletja razvili svojo govorico, kostelsko narečje, ki vsebuje številne hrvaške, nemške in tudi italijanske prevzete besede.

Vam povemo kaj po kostelsko?

Vzklik Ajte si sa son! nedomačinu zveni skoraj kot kakšna francoščina, vendar v kostelskem narečju pomeni prijazno povabilo Dajte, pridite (ajte) vsi (si) zdaj (sa) sem (son)!

Če vam Kostelec reče, da ste fletni, ne pomeni isto, kot če bi vam to rekel Gorenjec, temveč v kostelščini fleten pomeni hiter.

Fažon, smokve in hermetun? Fižol, fige in koruza.

Postole in rajthozne? Čevlji in jahalne hlače.

So v Kostelu pošasti?

Seveda, sosednji Osilničarji (Kostelci jim sicer nikoli ne rečejo drugače kot Gebarji) imajo svojega pravljičnega junaka Petra Klepca, Kostel pa ima čisto svojo in zelo strašno pošast za otroke – pošastno anjo panjaro. Sicer danes nihče več v Kostelu ne zna razložiti, od kod njeno ime, vendar je to za strah in trepet kostelskih otrok čisto dobro, saj anja panjara skače z drevesa na drevo in poganja strah po kosteh. Vendar brez skrbi – če pridete v Kostel z dobrimi nameni, vam anja panjara ne bo storila nič hudega.

Kostel je speča kraljična, ki se bo zdaj zdaj prebudila in s svojim adutom – zeleno, čisto in neokrnjeno naravo gozdov in reke Kolpe, na prvi pogled očarala in začarala številne turiste.